Prva svetovna vojna in italijanska okupacija
Dolga desetletja se je kanalsko gasilsko društvo lepo razvijalo in uspešno kljubovalo rdečemu petelinu ter pomagalo ljudem ob raznih elementarnih nesrečah, dokler ni tega razvoja in delovanja prekinila prva svetovna vojna. Že leta 1915, po vstopu Italije v vojno z Avstrijo, so avstrijske vojaške oblasti izpraznile Kanal. Gasilci so se, kakor ostali Kanalci, razkropili na vse strani: v vojsko, v begunstvo. Vračali so se šele v letih 1919 in 1920, delovanje društva pa so obnovili leta 1921. Toda ne za dolgo. Konec leta 1927 so italijanske fašistične oblasti razpustile društvo. Ohranjen je dokument — Vabilo na društveno sejo — ki je bila bržkone zadnja za časa Italije. Vabilo nosi datum 3. september 1927 in se glasi:
»PROSTOVOLJNA POŽARNA STRAŽA« KANAL — CANALE D'ISONZO VABILO
K redni mesečni seji koja se vrši dne 4. septembra v navadnih prostorih in ob navadni uri s sledečim dnevnim redom:
1.) Pobiranje mesečnih doneskov
2.) Poročilo blagajničarja o menjanju bonov in doneskov izvršenega dela raznim strankam
3.) Stalna razdelitev moštva za vaje z orodjem
4.) Razni predlogi
5.) Slučajnosti
Opozarja se društvenike, da se seje brez nikakih vzrokov vdeleže ter s tem po 5 tedenskem počitku zopetno društvo k novemu delu obude.
Canale dlsonzo, 3. IX. 1927.
| Predsednik: V. Križnič |
Tajnik:
(podpis nečitljiv)
Ta dokument je zanimiv še zaradi nečesa drugega. V spodnjem delu vabila je v dveh stolpcih nanizanih razen tajnika in predsednika še osemnajst imen, očitno članov društva. Torej je imelo društvo tedaj 20 članov.
Imena so: Medvešček Ivo Garlatti Miljutin Kovačič Franc Vuga Peter Kodelja Peter Vidič Ciril Garlatti Alfonz Šuligoj Ivo Čefarin Janko, Vuga Anton, Segalla Stanko, Stanič August st., Stanič August ml., Makarovič Franc, Vuga Josip, Lazar Leopold in Valentinčič Kari.
Na vabilu pod glavo je z roko napisano še: Določili obenem, da od oktobra dalje članarina 50 cent. več mesečno in stroga kazen odsotnosti. Ob prepovedi društva so Italijani zaplenili tudi vso njegovo imovino in med drugim motorno brizgalno, od katere so se gasilci poslovili s težkim srcem, saj so bile tedaj motorne brizgalne še redkost. Čez območje Kanala in daleč navzgor po Soški dolini so raztegnili svojo dejavnost vigili del fuoco (varuhi ognja) iz Gorice. Med narodno-osvobodilnim bojem so bili številni kanalski gasilci v partizanskih vrstah ali pa so pomagali narodno-osvobodilnemu gibanju z aktivnim delom na terenu. Po vojni, ko je zavel nov čas, so društvo spet obnovili in se zdaj v svobodi nenehno razvija. Prosti spon in polni delovnega zanosa so gasilci v obnovljenem društvu vedno pripravljeni varovati družbeno in zasebno imovino, kakor tudi življenja občanov in jim pomagati v nesreči. Pokojni poveljnik Franc Kovačič-Lezi je ob 90-letnici društva leta 1953 (Kanalci so šteli za rojstno leto njihovega gasilstva leto 1863 in so leta 1963 tudi že pripravili proslavo 100-letnice, ki pa ni obveljala) takole dejal:
»Po osvoboditvi smo društvo drugič obnovili z izdatno pomočjo naše ljudske oblasti, ki nas je opremila z motorko, uniformami in orodjem ter spet zaživeli na braniku čuvajev naše skupne imovine, vedno pripravljeni nuditi bližnjemu našo pomoč«. Društvo je bilo predvsem po Kovačičevi zaslugi in pod njegovim poveljstvom obnovljeno v letu 1948.
Zlat, trajen spornim je zapustil zanamcem pokojni Ivan Medvešček-Nino (1882—1957), ki je dopolnil 51 let zveste gasilske službe in je s ponosom nosil naslov častnega člana z vsemi odlikovanji.