OBVESTILO O RAZGLAŠENI VELIKI POŽARNI OGROŽENOSTI NARAVNEGA OKOLJA

Na podlagi 8. člena Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 20/14), Uprava RS za zaščito in reševanje razglaša veliko požarno ogroženost naravnega okolja od 17. julija 2024 na območju občin: Koper, Izola, Piran, Ankaran, Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna, Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina, Komen, Vipava, Ajdovščina, Nova Gorica, Kanal, Brda, Miren-Kostanjevica, Renče-Vogrsko in Šempeter-Vrtojba. Z dnem razglasitve velike požarne ogroženosti na območju navedenih občin je v naravnem okolju poleg požiganja in odmetavanja gorečih ali drugih predmetov ali snovi, ki lahko povzročijo požar, prepovedano tudi kuriti, kuriti kresove, požigati na območjih ob infrastrukturnih objektih, izven pozidanih površin uporabljati predmete, naprave ali izvajati aktivnosti, ki lahko povzročijo požar ter izvajati ognjemete.

Zgodovina društva

Robert Devetak

KANALSKI GASILCI SKOZI ČAS 1863–2013


Čas Avstro-Ogrske

Kanal v 19. stoletju

Kanal je bil za časa Avstro-Ogrske lokalno cerkveno, sodno, upravno in kulturno središče sodnega okraja (Gerichts-Bezirk Kanal), ki je pokrival 10 občin1, pod dekanat pa je spadalo 14 cerkvenih enot2. Kanalski sodni okraj je bil del okrajnega glavarstva Gorica-okolica, ki je spadala pod deželo Goriško-Gradiščansko (Grafschaft Görz und Gradisca). Dežela pa je bila vključena v administrativno enoto Avstrijsko primorje (Österreichischen Küstenlande)3, kjer je delovalo cesarsko-kraljevo namestništvo. Po številu prebivalcev sta Kanal sicer še v začetku 20. stoletja prekašala Ročinj in Avče4, a mu je velik pomen dajala strateška lega zaradi mostu čez reko Sočo in gradu5. Poleg tega je bila po izgubi Benečije v vojni leta 1866 meja med Avstro-Ogrsko in Italijo postavljena na reko Idrijo, le nekaj kilometrov stran od kraja. Kanal se v pisnih virih prvič omenja leta 1140, ko je goriški grof Henrik I. podelil samostanu v Rožacu pri Vidmu kanalsko-ročinjski fevd. Naselje se je razvilo na levem bregu reke Soče, na najprimernejšem mestu za prehod reke.

Kanal je bil  leta 1869 manjši trg s 554 prebivalci,6 ki so bili različnih narodnosti (poleg Slovencev še Italijani, Furlani in Francozi). Prevladoval je močan italijanski (furlanski) značaj, k čemur so pripomogli predvsem uradovanje v italijanskem jeziku in grajski gospodje, ki so za služabnike najemali Francoze in Italijane. Slednji so sestavljali tudi večino zaposlenih v tamkajšnji tkalnici svile.7 Razmere so se pričele spreminjati v drugi polovici desetletja, ko se je pričel v upravi uveljavljati slovenski jezik, velike zasluge pa je imela tudi Narodna čitalnica, prvo slovensko društvo v Kanalu in v okraju, ustanovljena novembra 1867. Do prve svetovne vojne se je zvrstilo še več društev in organizacij, katerih spekter delovanja je bil zelo širok. Leta 1878 ali 1879 je bilo ustanovljeno Prostovoljno gasilsko društvo, sledila pa so še Vojaško-veteransko društvo (podružnica ustanovljena najkasneje 1880, samostojno od 1892), moška podružnica sv. Cirila in Metoda (ustanovljena 1888), Sadjarsko in vinarsko društvo (ustanovljeno 1894), Tamburaški zbor (ustanovljen 1901) in podružnica Strelskega in lovskega društva (ustanovljena 1908).8


Prostovoljna gasilska straža

Vprašanje letnice 1863

Prostovoljno gasilsko društvo ali straža je bilo po vsej verjetnosti registrirano leta 1878, a začetki gasilstva v Kanalu segajo že v leto 1863. O začetkih, po pregledu arhivskega gradiva, ni veliko podatkov. Ludvik Zorzut9, ki je prvi pisal o društvu v publikaciji Kanal ob Soči, v delu Stoletnica kanalskih gasilcev, ki je izšlo leta 1963, je do te letnice prišel na podlagi ustnih virov. »V Kanalu so pred sto leti, leta 1863, slovesno ustanovili požarno stražo, predhodnico prostovoljnega gasilskega društva, ki so ji položili temelj samostojne gasilske ustanove. Občina ji je botrovala in ji prepustila prostovoljni značaj, kakor so v resnici bili prvi požarniki, dejansko tudi prvi prostovoljni gasilci v Kanalu.«10 Kot razlog za ustanovitev gasilcev navaja nevarnost požara zaradi številnih obrtniških obratov in tovarne svile. Zorzut opozori, da njegovo delo ne temelji na arhivskih ali zapisanih virih, ampak le na podlagi ustnih virov in iz ljudskega izročila11. To je tudi razlog za nekatere napačne navedbe datumov dogodkov iz starejšega obdobja.

Kanalu so v 60. letih prejšnjega stoletja odvzeli mesto najstarejšega gasilskega društva na Slovenskem in ta naziv dodelili društvu v Metliki, ki je bilo ustanovljeno leta 1865. Po pričevanju nekdanjih, danes že pokojnih kanalskih gasilcev, so v Beogradu naročili postaviti gasilski muzej v najstarejšem društvu v vsaki od republik. Ker je bila letnica 1863 pri kanalskem društvu zavrnjena, je muzej tako dobilo društvu v Metliki. Glavni razlog za zavrnitev naj bi bila bližina meje z Italijo.12 Tako so leta 1978 ponovno obeležili 100. obletnico - tokrat društva.

Ob praznovanju stoletnice gasilskega društva je izšla brošura Gasilstvo Kanal 1878–1978, avtorja Miroslava Cenciča, ki podobno kot Zorzut, opozori na uničenje virov med prvo svetovno vojno. Za letnico 1878, ki je navedena v Ročnem kažipotu po goriško-gradiščanski iz leta 1894, piše, da je samo okvirna, ker za razliko od drugih navedenih društev za Kanal, ni točno določenega datuma, kar bi lahko pomenilo, da je društvo starejšega nastanka. Poleg tega je mnenja, da bi lahko naziv Požarna straža, ki so ga uporabljali tudi po letu 1878, veljal kot ime društva in bi to lahko pomenilo, da je bilo starejšega nastanka. Ob tem piše, da »kanalski veterani (…) po ustnih izročilih svojih prednikov trdijo, da je imela njihova požarna straža značaj društva že od vsega začetka.«13 Za starejše obdobje je Cencič v veliki meri povzel Zorzutovo brošuro in dodal nove podatke.

Po pregledu arhivskih virov v Gorici (Archivio di Stato, Archivio storico provinciale in Archivio Arcidiocesi), Novi Gorici (Pokrajinski arhiv in arhiv gasilske zveze) in Trstu (Archivio di Stato) ter časopisnih virov (Domovina, Edinost, Gorica, Goriška straža, Kmetijsko rokodelske novice in Soča) letnice 1863 ni bilo mogoče ne potrditi ne zanikati. Ob pregledu dostopnih virov in podatkov tudi ni bilo možno določiti točnega datuma ustanovitve društva.14

Omembe pred letom 1878

Najstarejša najdena omemba, ki bi lahko bila povezana s kanalskimi gasilci, je članek, objavljen v časopisu Domovina15, dne 11. oktobra 1867. V članku o požaru v Avčah, 28. septembra 1867, piše, da se je pri gašenju požara odlikoval Tomaž Graf, okrajni uradnik iz Kanala. V velikem požaru je zgorelo 15 stavb, 12 družin je izgubilo streho nad glavo, škoda pa je bila ocenjena na 15.000 goldinarjev.16 Naslednja omemba sledi šele 29. oktobra 1876 v časopisu Soča17. Na ta dan je zvečer izbruhnil požar v Ročinju. Pogorelo je več hlevov in skednjev, poleg tega pa še veliko krme, poljskih pridelkov, kmetijskega orodja in živine. Požar se je hitro širil, a se je zaradi vetra obrnil stran od vasi, kar je preprečilo hujšo škodo. Domačinom so pri gašenju na pomoč priskočili prebivalci sosednjih krajev: Ajbe, Avč, Doblarja in Kanala, pri slednjih se posebej omenjajo žandarji in finančni stražniki. Škoda je bila velika, poleg tega večina oškodovanih ni bila zavarovanih.18

Naslednje leto je bilo ključno za ustanovitev in registracijo društva. Poleti 1877 je v razmahu dveh mesecev zagorelo kar štirikrat. Najprej je 30. junija zagorel hlev pri Francu Ipavcu v Gorenji vasi. Na požar so opozorili zvonovi kanalske cerkve, gasilci pa so z brizgalko (prva omemba) uspeli ogenj omejiti, da se ni razširil na sosednje hiše.19 Naslednji mesec, 23. julija, je zagorela hiša v Anhovem. Prebivalci so si za gašenje pomagali z vodo iz Soče in uspeli požar pogasiti po več urah.20 Tretji požar je izbruhnil v Kanalu, 31. julija, v Kocijančičevi hiši, a ni povzročil večje materialne škode.21 V noči s 27. na 28. avgust je ponovno zagorelo v Ročinju. Do požara je prišlo zaradi prevrnjene petrolejke v hlevu, ogenj pa se je zaradi močnega vetra razširil na sosednja gospodarska poslopja in stanovanjske hiše, ki so bile še vedno večinoma krite s slamo. Gasili so domačini, prebivalci sosednjih krajev in gasilci iz Kanala, poslali pa so tudi po gasilce iz Gorice, ki pa so prišli prepozno. Do tal je pogorelo 28 hiš in 34 gospodarskih poslopij (hlevov, skednjev, senikov). Smrtnih žrtev ni bilo, je pa 224 ljudi ostalo brez strehe nad glavo in premoženja. Škoda naj bi znašala med 40.000 in 50.000 goldinarjev. V vasi je nastopila huda kriza, zato je bila za prizadete v požaru organizirana obsežna pomoč. K pomoči je pozvalo tako slovensko kot italijansko časopisje. Več društev (Goriška čitalnica, Sloga, čitalnica v Kanalu, Slavec, Gimnastica, Goriško telovadno društvo) je poslalo denarno pomoč ali pa je organiziralo koncerte in prireditve, na katerih so zbirali sredstva. Finančno pomoč so med drugimi prispevali tudi deželni zbor in grof Gyulay, goriški nadškof Andrej Gollmayr, goriški župan Giuseppe Deperis, člani družine Ritter, deželni glavar Franc Rechbach pa je prošnjo za pomoč poslal tudi cesarici Mariji Ani Savojski (vdovi cesarja Ferdinanda I.) v Prago in cesarju Francu Jožefu I., ki se je na prošnjo odzval ter vasi poslal 1000 goldinarjev. Po požaru je občina zaposlila posebnega nočnega obhodnika, ki je skrbel, da ne bi znova prišlo do podobnih nesreč. Požara sta v Ročinju povzročila veliko materialne škode in socialno krizo.22 Nočnega obhodnika je imel pred prvo svetovno vojno tudi Kanal.23


Prostovoljno gasilsko društvo

Ustanovitev društva

Zaradi dogodkov v letu 1876 in 1877, predvsem požara v Ročinju, se je kanalska občina februarja 1878 odločila organizirati »prepotrebno gasilsko stražo, katera bi ne koristila samo našem tržiču, ampak tudi sosednim vasem«. Poleg kanalske so idejo podprle tudi druge občine okraja in premožni posestniki. Do konca meseca se je na poziv oglasilo 10 mož, ki so takoj pričeli s pripravami. Na koncu so še zapisali: »Vsaka stvar je v začetku težka, a s pogumom in resno voljo se vse premaga«.24 Spomladi 1878 je društvo na Dunaj, v pisarno predsedstva cesarskega namestništva (Statthalterei-Praesidium), naslovilo prošnjo za denarno podporo. V prošnji, ki so jo obravnavali 19. maja, je društvo zapisalo, da je Kanal pomembna prometna postaja na Koroški državni cesti, kjer je možnost požarov zaradi številnih obrtnih obratov in delavnic velika. Izpostavili so, da požarna straža iz Gorice zaradi oddaljenosti ne more zagotavljati požarne varnosti. Kot primer so navedli požar v Ročinju, leta 1877, ko so goriški gasilci prišli prepozno in ob tem dodali, da bi požarna straža v Kanalu lahko veliko več naredila. Cesarsko namestništvo je prošnjo poslalo cesarju Francu Jožefu I., ki je društvu 28. maja, iz osebnega fonda namenil 100 goldinarjev.25 Cesarjeva gesta je bila zabeležena tudi v časopisu Soča.26 16. januarja 1879 je poveljnik društva Anton Križnič27 preko občine poslal pet izvodov statuta na cesarsko-kraljevo namestništvo v Trst, ki ga je naslednji mesec z odlokom 1309 potrdilo, kar je pomenilo formalno registracijo društva.28 Za zaščitnika si je društvo izbralo sv. Florjana in ob njegovem godu vsako leto pripravilo praznovanje in pogostitev.29

Delovanje društva

Na praznovanju ob cesarjevem rojstnem dnevu, 18. avgusta 1878, je »naša prostovoljna požarna straža v svojej jako okusni opravi prvikrat javno nastopila. Vsem se je dopadlo, kako so se vrli stražniki vojaško obnašali.«31 Skozi celotno obdobje Avstro-Ogrske so gasilci sodelovali na različnih manifestacijah in prireditvah (Sveti Florijan, cesarjevi rojstni dnevi, prireditve kanalske čitalnice, poroka prestolonaslednika Rudolfa ...) v Kanalu in drugod po Goriški. Veliko so jih pripravili tudi sami, z namenom financiranja delovanja in nakupu opreme. »Ples, kterega je 12 febr. (1881) tukajšnja prostovoljna požarna bramba priredila, bil je, kar se da sijajen. Sviral je septet goriške mestne godbe, dvorana je bila prav prijetno z velikimi zrcali, gasilnim orodjem in pripravo z diplomom društvenikov, grbi itd. olepšana; duša cele veselice pa so bita naša dekleta v zelo krasnih in okusnih toaletah. Šaljiva loterija med počitkom je zbudila mnogo smeha, tudi pevci so se oglasili ter zapeli nekaj lepih pesmi.«32 Letno je društvu sredstva namenjala občina Kanal (100 kron), občasno pa tudi dežela Goriška-Gradiščanska (ca. 500 kron). Poveljnik je vsako leto od občine dobil še dodatnih 50 kron nagrade.33 Podpora, ki so jo dobili od občine, ni zadoščala za normalno delovanje. »Kanalska požarna straža je prostovoljna, tedaj navezana sama nase. Res je sicer, da jej  prispeva občina letnih 100 kron. S tem pa si ne more omisliti niti skrajno potrebnega orodja.«34 Zaradi tega so večkrat poslali prošnjo za finančno pomoč deželnemu odboru v Gorici. Dodatno so o razmerah opozarjali tudi v časopisnih člankih. Leta 1881 so v Soči zapisali: »Upati je tudi, da naše slavno županstvo bode, kakor do sedaj  tudi zanaprej, na vso moč skrbelo in podpiralo to jako potrebno društvo, da mu da napraviti potrebnega orodja, da ga bo z veseljem in pogumom rabilo, kadar bo treba.«35 Devet let kasneje so ob požaru v Logeh opozorili, da »ne žrtvujejo izvzemši Kanalske (občine op. p.), nič za obstanek te straže. Mislim, da bi moralo županstvo Kanalsko nekaj več a ravno tako tudi Ročinjsko, Avško, Anhovsko in Deskelsko županstvo z majhnim letnim doneskom poskrbeti za orodje, obleko in tudi za stražnike. Kajti veliko posestnikov le ni zavarovanih in tudi tistim, ki so zavarovani, se vsa škoda nikoli ne povrne. Torej požara se je treba vselej bati, in zato je požarna straža neobhodno potrebna.«36 Območje delovanja je obsegalo sodni okraj Kanal - občine Ajba, Anhovo, Avče, Banjšice, Bate, Deskle, Kal, Kanal, Lokovec in Ročinj, kar je znašalo skupaj 209,35 km2 in je leta 1910 obsegalo 13.024 prebivalcev.37 Pri posredovanju so velikokrat pomagali še žandarji ali vojaki, ki so bili občasno nameščeni v kanalski vojašnici, pa tudi ostali domačini.

Vodstvo so predstavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in blagajnik. Ob ustanovitvi se omenja 10 gasilcev, do leta 1915 pa se je število gibalo okoli 15.38 Po vsej verjetnosti so bili to le operativni gasilci, v celoti pa je društvo imelo več članov in podpornikov.39 Ob koncu 19. stoletja društvo nekaj let zaradi pomanjkanja članov ni delovalo in je bilo ponovno obnovljeno leta 1898.40

Oprema

Opremo je financiralo goriško glavarstvo. V popisu opreme leta 1898 so med drugim navedene skladne lestve, 40 m cevi, štiri obleke za ogenj in brizgalnica na dveh kolesih.41 Do leta 1906 so imeli eno brizgalko, ki pa je bila pretežka za prevoz in uporabo v višje ležečih predelih. Tako so že leta 1899 opozorili, da je gašenje z njo na Kanalskem vrhu, Nekovem in drugih hribovskih krajih nemogoče ter zaprosili deželni obor za financiranje nakupa nove, manjše brizgalnice.42 Deželni odbor je prošnjo potrdil, a je bilo potrebno nadaljnjih sedem let in več pošiljati prošnje za realizacijo projekta. Novo, manjšo brizgalko so naročili oktobra 1906 pri podjetju K. k. privat Feuerspritzen-, Pumpen-und Maschinenfabrik, znanega izdelovalca gasilskih pripomočkov Reginalda Czermacka iz Teplic na Češkem. Cena je bila 1656 kron, a je društvo preko deželnega odbora plačalo le 500 kron. Zaradi slabega finančnega stanja in pomanjkanja sredstev društvo ni bilo sposobno samo zagotoviti odplačila. Prišlo je celo tako daleč, da je društvu v naslednjih štirih letih dvakrat grozila dražba. Podjetje Czermack je vložilo zahtevo po rubežu vseh premičnin. Prvo dražbo je preprečil deželni odbor s plačilom 800 kron, pri drugi pa je bilo društvo za pokritje preostalih 642 kron prisiljeno vzeti kredit, ki ga je kasneje tudi pokril deželni odbor.43 Leta 1914 so brizgalko dali v popravilo in hkrati zanjo pripravili poseben voz z dvigalko v vrednosti 300 kron.44 Drugi večji nakup so bile dvigalno-strojne lestve, ki jih je društvo dobilo leta 1911. Prošnjo za finančno podporo so utemeljili s tem, da Kanal nima niti ene primerne lestve in da bi bilo gašenje požara v večnadstropnih hišah nemogoče, »gledati bi mogli od daleč in pustiti hišo, da bi se popolnoma upepelila«.45 Opozorili so tudi na prihod 500 vojakov, ki so se naselili v tri vojašnice, a s seboj niso prinesli nobene gasilske opreme. Društvo se je odločilo za nakup lestve model Eulau pri podjetju Union Wien I. Maschineleiter, za ceno 689 kron.46 Brizgalne in lestve so spočetka hranili v veži župnišča, pozneje pa skupaj z delovnim orodjem in oblekami v spodnjih prostorih občinske hiše.47 Društvo je bilo velikokrat v rdečih številkah in odvisno od pomoči dežele, finančne težave so reševali tudi s kreditiranjem pri premožnejših domačinih ali pa so člani sami prispevali k nakupu in vzdrževanju opreme.

Popis predvojnega premoženja, naveden v prošnji za povrnitev povojne škode leta 1920 (na prvi strani popisa se za ustanovitev društva navaja leto 1876):48

brizgalka-oddajalka, stara

2 namizni svetilki

brizgalka-sesalka, nova

2 ducata sveč

strojna lestev-nova, 12 m dolžine (razdeljena na 3 dele po 4 m)

26 parov čevljev

lestev za na okna z zakrivljenim železnim oporiščem

26 parov rokavic, paradnih

4 lestve od 6–8 m dolžine

26 rokavic, suknenih delavnih

voziček za cevi

26 ovratnic iz kavčuka

100 m platnene cevi 4 cm premera

sablja za poveljnika

240 m platnene cevi 5 cm premera

6 krtač za obleke in čevlje

12 kosov oklepajev za cevi

8 obrisalk

16 železnih loncev za vodo

4 gobe za pranje brizgaln

8 cepinov

4 sprichangel za mazanje strojev

4 prijemnikov

omara

4 kose vrvi s karabinarjem po 15 m dolžine

miza

2 kosa vrvi 20 m dolžine za dvigovanje cevi

8 stolic

10 malih svetilk z oljem

3 klopi po 4 m dolžine

26 paradnih oblek iz suknja

2 podobi z okvirjem

26 delovnih oblek iz platna

zrcalo

26 sukenj

2 polici

26 čelad-železnih

pisalno orodje

26 usnjatih čepic

6 knjig za vaje, signaliziranje

26 trebušnih usnjatih pasov z sekiricami, krite z usnjem

6 naočnikov za dim

12 piščalk za signaliziranje

6 ustnikov za dim

piščalka za poveljnika

2 platni za pokrivanje brizgaln, 600x400 cm

2 trobenti, medeni

umivalnik, 3 sklede in vrč za vodo

2 pljuvalnika, emajlirana posoda

razna maža in priprave za snaženje strojev

tabla z napisom „Prostovoljna požarna straža v Kanalu“

 

Intervencije

Uničujoči požari, kot je bil ročinjski, se v obdobju do prve svetovne vojne niso ponovili. Večji so bili požari v Avčah 188049, v Bodrežu 188550 in 190751 ter v Logeh 1890.  „V soboto 1. t m. po 4. p. p. je nastal ogenj na hlevu Prešernovem v Logeh. Zgorel mu je cel in tudi hiša je še precej poškodovana. Škode ima 1370 gl. Ker je pa bil baje na hlevu le za 400 gl. in na hiši za 600 gl. zavarovan, dobil bo, kaker sem slišal, le 370 gl. odškodnine. Zgorel je pa tudi hlev mlinarju Žbogarju. Tudi ta ima več nego 1000 gl. škode in trpeti jo bo moral sam, ker ni bil zavarovan. Namen tega sporočila pa je posebno omeniti Kanalsko prostovoljno požarno stražo. Pa odkritosrčno povem, da ne vem, kaj bi rekel, ker naj bi jih še tako pohvalil je vse premalo. Komaj se je v Kanalu zvedelo, da v 3/4 ure oddaljenih Logeh gori, je bila požarna straža z brizgo, katerej je predstojnik straže, g. Anton Križnič, lastna dva konja vpregel, vže na poti. Da v kratkem povem, te streže zasluga je, ako sta le dva hleva zgorela, in ne cela vas. Posebnega priznanja pa so vredni: predstojnik g. Ant. Križnič, A. Kofol, P. Sovič in A. Valentinčič. Zasluga je tem veča,  ker je straža prostovoljna, ker so stražniki večinoma vbogi rokodelci, ki svoje življenje v nevarnost postavijo, ne vedė, ali bo jim kdo vsaj obleko, katero pri takem delu pokvarijo, odškodoval. Tudi obnašanje c. k. žandarmerije je bilo pri tej priliki po vsem prav hvalevredno. Občinarji iz Bodreža, Avč in Ročinja so tudi pokazali pravo krščansko ljubezen do bližnega.“52 Med večje požare je spadal še požig tovarne svile v Kanalu leta 1908.53

V požaru leta 1891 je bil poškodovan gasilec Anton Kofol in je kasneje zaradi posledic umrl. Proti požaru je bila zavarovanih večina stavb, v največji meri pri zavarovalnici Slavija iz Prage ali Generali iz Trsta.54

En pomembnejših dogodkov v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno je bila podelitev odlikovanja Petru Vugi, dne 22. septembra 1912. Le-to mu je podelil cesarski namestnik v Trstu za 25 let delovanja v društvu. Kanal je odlikovancu priredil veliko slavnost; »Udeležil se je slavnosti občinski svet, na čelu g. župana - koji je, tudi ustanovitelj navedenega društva - uradništvo tuk. sodnije in davkarije, deputacija častniškega zbora tuk. 7 lovskega bataljona in zastopništvo vseh drugih oblastev in društev. Slavnost se je vršila v najlepšem redu. Poveljnik požarne straže g. Ivančič je predstavil slavljenca g. Petra Vuga g. županu, kateri je pripel slavljencu v navzočnosti mnogoštevilnega občinstva po kratkem jedernatem nagovoru na trgu častno kolajno. Po slavnosti je zasvirala godba cesarsko pesem. Po končanem odlikovanju je odkorakal ob zvokih godbe oddelek požarne straže v spremstvu obilega občinstva v stražarnico, kjer se je razkazovalo različno orodje gasilnega društva.«55


Obdobje med obema vojnama

Kratko delovanje društva pod Italijo

Z vstopom Italije na stran Antante v prvo svetovno vojno, maja 1915, in postavitvijo fronte na reki Soči je bilo delovanje društva prekinjeno. Kanal se je za dve leti znašel na frontni črti in bil podvržen obstreljevanju. Civilno prebivalstvo se je bilo prisiljeno umakniti in oditi v begunska taborišča na Štajerskem ali drugod po državi. Po preboju fronte s strani Avstro-Ogrske in nemške vojske pri Kobaridu, oktobra 1917, so se prebivalci pričeli vračati domov, kjer so jih pričakali porušeni domovi. Po koncu vojne, novembra 1918, je bil Kanal skupaj z večino zahodnega slovenskega prostora v skladu z Londonskim sporazumom priključen Italiji in vključen v administrativno enoto Julijska Krajina (Venezia Giulia). Okoli 300.000 Slovencev je bilo tako izključenih iz matične domovine. Nova oblast je predvsem po prihodu fašistov na čelo države, leta 1922, vodila do Slovencev negativno in razvrednotovalno politiko (ukinjanje slovenskega pouka, časopisov, društev).56

 

Prostori in oprema društva so bili med vojno uničeni ali zaplenjeni, arhiv pa v celoti požgan. Zadnji predvojni poveljnik Adalbert Ivančič se je med vojno boril na vzhodni fronti in umrl v romunskem ujetništvu.57 Začeti je bilo potrebno znova. 21. oktobra 1920 je novi poveljnik društva, Franc Valentinčič, na komisariat za samoupravne zadeve goriške dežele poslal popis uničenega premoženja z željo, da bi se jim škoda povrnila v okviru vojnih reparacij. Skupna vrednost je bila ocenjena na 11.576 kron. Deželni odbor je prošnjo 12. januarja 1921 naslovil na kanalsko občino ter ji naročil, naj se za izgubljeno in uničeno gasilsko orodje sredstva izplača v denarju ali materialu. Občina se je odločila za drugo možnost, pri tem pa se je zavezala k vsakoletnemu plačilu 100 lir podpore.58 Zagotovila jim je tudi prostore na prejšnjem mestu. Tako je društvo med drugim maja 1922 namenilo dvorano za protestni shod za jezikovne pravice Slovencev. Organiziralo ga je politično društvo Edinost, govoril je znani goriški politik Anton Gaberšček, udeležilo pa naj bi se ga preko 500 ljudi.59

Povojno delovanje je bilo kratkotrajno. Italijanska oblast ga je podobno kot ostale slovenska društva in organizacije ukinila konec leta 1927. Oblasti so z ukinitvijo gasilskih društev poskušale preprečiti njihovo delovanje na kulturno-prosvetnem področju in rabo slovenskega jezika.60 Ob razpustitvi je bila društvu odvzeta oprema, tudi motorna brizgalka, ki so jo predali gasilcem v Tolminu.61 Še prej je 3. septembra 1927 potekal zadnji občni zbor. Na vabilu za udeležbo je bilo navedenih vseh 20 članov društva:

Janko Čefarin, Alfonz Garlatti, Miljutin Garlatti, Peter Kodelja, Franc Kovačič, Franc Makarovič, Ivan Medvešček, Leopold Lazar, Stanko Segalla, Avgust Stanič st., Avgust Stanič ml., Ivan Šuligoj, Karel Valentinčič, Ciril Vidič, Anton Vuga, Josip Vuga in Peter Vuga.62

Italijani so slovenska gasilska društva63 nadomestili z gasilskimi enotami (Vigili del fuoco), ki so jih podredili gasilskim korpusom v Gorici, Trstu in Reki.64 Istočasno z ukinitvijo PGD Kanal so leta 1927 za potrebe cementarne v Anhovem ustanovili Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo (delovanje je obnovilo leta 1950, leta 1956 je imelo okoli 60 članov65).


Delovanje v času Jugoslavije

Povojna ponovna oživitev delovanja

V času druge svetovne vojne je v Narodno osvobodilnem boju sodelovalo 22 (18 borcev in 4 aktivisti) nekdanjih in kasnejših gasilcev.66 Med vojno, 8. septembra 1943, je Italija kapitulirala in nadzor nad Goriško je do konca vojne prevzela nemška vojska. Sledila je delitev Julijske krajine na anglo-ameriško cono (A), kamor je spadal tudi Kanal, in jugoslovansko cono (B). Američani so v Kanalu ostali vse do septembra 1947 in v kraj prinesli odbojko, ki se je pri domačinih hitro uveljavila in postala tradicionalni šport. Z njo se je v nadaljnjih desetletjih ukvarjalo tudi veliko kanalskih gasilcev.67

 

Društvo je bilo obnovljeno po priključitvi k Jugoslaviji leta 1948. Od starih gasilcev so v društvu po drugi svetovni vojni ostali Izidor Gerbec, najstarejši član, rojen leta 1877, gasilec od 1901, Ivan Medvešček (1902), Franc Kovačič (1912), Angel Vidič (1912), Miljutin Garlatti (1920), Alfonz Garlatti (1921), Leopold Lazar (1921), Ivan Šuligoj (1921) in Ivan Kobentar (1930). Prvi novi, povojni član je bil Ljubo Valentinčič, pridružen leta 1948, ostali so se društvu priključili po letu 1950.68 Ustanovni zbor je potekal 8. septembra 1950. Predsednik je postal Ivan Medvešček, poveljnik pa Franc Kovačič, ki je bil hkrati tudi član upravnega in nadzornega odbora pri gasilski zvezi v Novi Gorici. Opravljal je delo referenta za kulturno prosveto.69 V upravnem odboru je delovalo še sedem članov, v nadzornem odboru pa trije. Letna članarina ob ustanovitvi je znašala 60 dinarjev.70 Društvo je najprej delovalo v okviru okrajne, kasneje pa občinske gasilske zveze Nova Gorica. Poleg kanalskega društva delujeta danes v občini še prostovoljno industrijsko gasilsko društvo v Anhovem (ustanovljeno leta 1927) in Prostovoljno gasilsko društvo Avče (ustanovljeno leta 1968). V času Jugoslavije je društvo postopoma napredovalo, predvsem organizacijsko in materialno. Oprema in vozni park sta se predvsem po letu 1970 hitro modernizirala in omogočala učinkovitejše soočanje s požari in posredovanje pri različnih intervencijah. Članstvo se je z razširitvijo na oba spola in vsa starostna obdobja precej povečalo in v določenih časovnih obdobjih znašalo okoli 160 članov. Najpomembnejši dogodek v obdobju pred letom 1991 je bila izgradnja in selitev v nov, samostojen gasilski dom.


V samostojni Sloveniji

Gasilska tradicija se nadaljuje

Med osamosvojitveno vojno je društvo stalno dežuralo in bilo v pripravljenosti. Zaradi obstoja možnosti zračnih napadov so v zaklonišču gasilskega doma pripravili ležišča in vse potrebno za morebitno oskrbo ranjencev.71 Kljub prehodu v novo državo večjih organizacijskih sprememb društvo ob osamosvojitvi ni bilo deležno. Spremembe so prišle leta 1994, s ponovno ustanovitvijo občine Kanal ob Soči,72 ko se je nanjo z gasilske zveze v Novi Gorici preneslo financiranje društva. Društvo je tako po novem lahko samo razpolagalo s finančnimi sredstvi, kar se je odražalo v modernizaciji in povečanju voznega parka ter opreme. Večjih investicij je bil deležen tudi gasilski dom, katerega operativna moč se je podvojila. Leta 1998 so razširili dejavnost z ustanovitvijo enote za reševanje iz vode. Čoln je financirala občina, društvo pa je usposobilo 15 potapljačev. S prenosom reševanja iz vode potapljaškim društvom je enota leta 2006 prenehala z delovanjem.73 

Prostovoljno gasilsko društvo Kanal (PGD Kanal) poleg gasilskih opravlja tudi precej drugih dejavnosti v sodelovanju z občino in ostalimi društvi. Tako vsako leto sodeluje pri izvedbi in varovanju tradicionalnih skokov z mosta v Kanalu, športnih igrah, downhillu v Avčah, pustnih karnevalih, odbojkarskih tekmovanjih, pohodih, praznikih, kresovanjih itd. 

PGD Kanal je danes del lokalne javne gasilske službe (JGS) v občini Kanal. Poleg PGD Kanal so v JGS še Javni zavod za gasilsko in reševalno dejavnost Nova Gorica (JZGRD Nova Gorica), Prostovoljno gasilsko društvo Avče in Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo Salonit Anhovo.

PGD Kanal je vključeno:

-              na nivoju občine Kanal v Javno gasilsko službo (JGS) – (vanjo so vključene PGD Kanal, PGD Avče, PIGD Salonit Anhovo, JZGRD Nova Gorica).

-              v občinsko Gasilsko zvezo Goriške (GZG): v zvezo so vključena društva iz Kanala, Avč, Čepovana, Dobrovega, Anhovega, Kostanjevice in Dornberka.

-              v Severno Primorsko gasilsko regijo: v to regijo so vključene gasilske zveze Ajdovščina, Bovec, Cerkno, Goriške, Idrija, Kobarid, Nova Gorica - Šempeter, Tolmin in Vipava.

-              v Gasilsko zvezo Slovenije.74

 

 


Organizacijska struktura in delovanje kanalskih gasilcev

Članstvo

Če je pred drugo svetovno vojno v društvu delovalo 20 gasilcev, so se razmere po njej spremenile in društvo se je kadrovsko močno razširilo. K temu je veliko pripomogla ustanovitev ženske, pionirske in mladinske skupine. Slednja je bila že prvo leto delovanja pohvaljena za dobro organiziranost po desetinah.75 Leta 1951 sta šla na trimesečno usposabljanje v gasilsko šolo Medvode Ivan Gorjanc in Bogdan Berlot. Slednji je tudi prevzel mesto poveljnika. S tem se je pričela sistematična vzgoja kadrov in že naslednje leto so dobili prve izprašane gasilce v Kanalu.76 Leta 1955 je bilo gasilsko društvo v Kanalu med tremi strokovno najboljšimi in največjimi na Goriškem (od 28 društev). Zasluge za to so šle starejšim kanalskim gasilcem, ki so s svojimi izkušnjami pomembno pripomogli k uspešnemu delovanju in aktivni udeležbi mladincev in žensk.77 Dobra pripravljenost in organiziranost se je kazala tudi v praksi. Društvo je namreč dosegalo visoke uvrstitve in nagrade na gasilskih tekmovanjih. Poleg tega se je udeleževalo vsakoletnih usposabljanj in vaj z ostalimi gasilskimi društvi po Sloveniji in z obmejnimi društvi na italijanski strani.78

Gasilska tradicija se je razširila in postajala vse bolj vpeta v širši prostor. Poleg obilice prostovoljnega dela so sodelovali tudi z drugimi društvi na Kanalskem. Skozi celotno povojno obdobje delovanja je društvo velik pomen dajalo vključevanju in usposabljanju mladine, tako dečkov kot deklic. Delež mladih, med katerimi je marsikateri nadaljeval svojo gasilsko pot tudi kot član, je v nekaterih obdobjih presegel polovico celotnega članstva. Tudi danes mladi predstavljajo dobro tretjino vseh članov, saj društvo med drugim prireja tudi vsakoletne predstavitve v krajih in obeh šolah (Kanal, Deskle), s katerimi privablja nove člane.

V prvem popisu članov, januarja 1951, je bilo registriranih 50 gasilcev, od tega 31 članov, 8 mladincev, 1 mladinka in 10 ostalih članov.79 Število članov je s časom naraščalo in ob 100-letnici društva preseglo številko 160. Poleg povečanja števila se je sčasoma izboljševala, razširila in modernizirala usposobljenost članov (več o članstvu v poglavju statistika članstva).

Društvo je bilo deležno številnih pohval za količino prostovoljnega dela, ki so ga opravili, ter vključevanja mladine in žensk. Poleg gasilskega društva v Črnem vrhu je bilo prvo, kjer je delovala ženska mladinska desetina, ki jo je leta 1953 izuril Anton Pušnar. V drugi polovici 70-ih let je bila ženska desetina pod vodstvom Ivana Gorjanca za nekaj let ponovno obnovljena. Danes na pobudo predsednika Borisa Čuferja, da se intenzivneje vključi ženske pripadnice v gasilstvo, delujeta dve ženski desetini, ki uspešno predstavljata društvo in dosegata dobre rezultate tudi na tekmovanjih.80

 

Organe društva v letu 2013 sestavljajo:

•             11-člansko predsedstvo, ki ga vodi predsednik društva. Predsedstvo upravlja z delovanjem društva v obdobju med zboroma članov.

•             3-članski nadzorni odbor, ki spremlja in nadzira finančno materialno poslovanje društva in izvajanje sklepov zbora članov.

•             3-članska disciplinska komisija, ki odloča o disciplinskih prekrških in drugih sporih ter izreka ukrepe.

Predsedstvo leta 2013 sestavljajo:81

- Predsednik: Boris Čufer

- Podpredsednik: Igor Komac

- Tajnik: Klara Škodnik

- Poveljnik: Gregor Berlot

- Namestnik poveljnika: Andrej Ponikvar

- Podpoveljnik: Andi Simčič

- Predstavnik informatike: Danijel Markič

- Predstavnik za delo z ženami: Tanja Markič

- Predstavnik za delo z mladino: Anton Cotič

- Predstavnik veteranov: Ivan Gorjanc

- Predstavnik mladih: Matic Zimic

Poveljstvo leta 2013 sestavljajo:

- Poveljnik: Gregor Berlot

- Namestnik poveljnika: Andrej Ponikvar

- Podpoveljnik: Andi Simčič

- Pomočnik poveljnika za zaščito dihal: Boris Čufer

- Pomočnik poveljnika za radijske zveze: Tomaž Mugerli

- Pomočnik poveljnika za prvo pomoč: Romina Škodnik

- Orodjar: Igor Komac

- Glavni strojnik: Danijel Markič

Gasilski dom

Gasilci so se po vojni vrnili v spodnje prostore občinske zgradbe. Sredi 50-ih let so na strehi stavbe namestili električno sireno, še vedno pa je na požare opozarjalo tudi zvonjenje iz zvonika. Med letoma 1952 in 1953 so s prostovoljnim delom za občinsko zgradbo uredili plesni park.82 Ta je bil namenjen različnim proslavam in tombolam vsako leto 15. avgusta, dobiček od prodaje vstopnic pa so porabili za nakup nove opreme in materiala. Gasilski dom so leta 1974 obnovili in mu dodali nove prostore za društveno dejavnost. Vozila so bila nameščena ob današnji trgovini v Kanalu.83 Prostore in okolico so še dodatno uredili z delovnimi akcijami ob obletnici društva leta 1978.

Vseeno pa se je z modernizacijo, širitvijo voznega parka in opreme že ob koncu 70-ih let pojavila ideja o izgradnji samostojnega, modernega gasilskega doma. Ideja se je pojavila ob praznovanju obletnice, k sodelovanju so bili povabljeni še krajevna skupnost, družbenopolitične organizacije in društva iz Kanala, gasilske zveze in novogoriške občine.84 Gradbeni odbor za gradnjo gasilskega doma je bil imenovan 5. maja 1979. Tri mesece kasneje, 11. julija, so si člani odbora razdelili funkcije in  imenovali štiri komisije:85

Tehnična komisija:

- Ivan Črnilogar, predsednik

- Ivan Gorjanc, namestnik predsednika

- Viktor Volk

- Mitjan Vidmar

- Ljudmila Drašček

- Ivo Hvalica

- Stanko Bucik

- Anton Pušnar

- Bruno Pavšič

Politična komisija:

- Stane Jurca, predsednik

- Andrej Berlot, namestnik predsednika

- Edvard Stanič

- Ivan Gorjanc

- Viktor Volk

Finančna komisija:

- Andrej Berlot, predsednik

- Viktor Volk, namestnik predsednika

- Zoran Zorzut

- Emil Hvalica

- Edvard Stanič

- Stane Jurca

- Vida Bucik

Administrativna komisija:

- Edvard Stanič, predsednik

- Mitjan Vidmar, namestnik predsednika

- Emil Hvalica

- Stane Jurca

- Ivan Gorjanc

Za lokacijo je bil najprej predviden prostor med današnjo trgovino z živili in župniščem. Zamišljeno je bilo, da bi v novi stavbi delovala tako gasilski (spodaj) kot kulturni (zgoraj) dom.86 Za gasilski del je bilo v planu za leta 1981–1985 predvidenih 400 milijonov dinarjev, ker pa je za kulturni del zmanjkalo denarja, so morali lokacijo spremeniti. V program so vključili tudi izgradnjo kegljišča in balinišča.87 Današnje mesto je predlagal takratni orodjar Stanislav Markič.88 Temu so nasprotovali okoliški prebivalci, ki so januarja 1983 predlagali, da se dom preseli severno od osnovne šole (»Pod Lurdom«). Društvo je pritožbo demantiralo s tem, da mora biti lokacija gasilskega doma v središču Kanala, do koder bi imeli gasilci najkrajšo pot. Poleg tega pa so argumentirali še z dejstvom, da bo dom uporabljen tudi kot družbeno središče, ki bo v korist čim širšemu krogu krajanov. Poudarili so tudi, da bodo z izgradnjo doma obenem sanirali še hudournik, kar bi omogočilo nove obdelovalne površine.89 Gradnja se je pričela poleti 1985, dom pa je bil zgrajen v 100-ih dneh. Med selitvijo v nove prostore je 28. novembra izbruhnil požar v Anhovem, tako da so gasilci na gašenje peljali tudi opremo prostora, med drugim veliko sliko maršala Tita.90 Slavnostna otvoritev je potekala 30. novembra 1985, ob bogatem programu, ki je trajal cel teden. Od izgradnje pa do danes je bil dom deležen številnih razširitev, izboljšav in nadgradenj opreme.

Pomembnejši mejniki v izgradnji doma:91

1985

- izgraditev gasilskega doma

1991

- centralno ogrevanje

1993

- dograditev komandnega pulta in manjšega skladišča nad njim

- dograditev dela garaža za skladišče goriv

- nova stabilna radijska postaja z novo anteno

1999

- dograditev prizidka za pisarne in sedanjo delavnico ter druge prostore

2000

- zamenjava oken na južni strani doma (velika sejna in kuhinja)

2001

- ureditev prostora za cisterni kurilnega olja

- sanacija severne in vzhodne fasade ter stolpa

- ureditev velike sejne sobe z vitrinami, roletami in magnetno tablo

2003-2004

- zamenjava oken in vrat

2003

- klimatizacija zgornjih prostorov

2004

- vzpostavitev delavnice

- montažne garaže

2005

- zavarovanje z video nadzorom

- povečanje nadstreška pred vhodom v dom

2007

- porušitev balinišča za ureditev parkirnega in vadbenega prostora za domom

- ureditev ozvočenja v veliki sejni sobi

- ureditev instalacij v kletnem delu doma (bifeju)

2009

- kovinski nadstrešek nad delavnico

2011

- dodatni prostori za potapljače

2012

- podaljšek garaž gasilskega doma

2013

- instalacija zraka za polnitev gasilskih vozil

- instalacija napajanja gasilskih vozil s hišniki

PGD Kanal ima danes na voljo naslednje prostore:

- več pisarn,

- veliko sejno sobo,

- malo sejno sobo,

- malo kuhinjo,

- garaže v domu,

- montažne garaže,

- delavnico,

- sušilnico,

- komandni pult,

- garderobo,

- prostor za potapljače,

- prostor za zrak,

- stolp,

- montažno barako,

- pralnico

- razne skladiščne prostore,

- parkirni in vadbeni prostor za gasilskim domom.

Oprema

Začetki delovanja so bili težki. Društvo je namreč moralo začeti iz ničesar, saj so Italijani pred vojno pobrali večino opreme. Leta 1950 je društvo tako razpolagalo le z ročno brizgalko, 250 m cevi (150 m nove, 100 m stare), dvokolesnim vozom za navijanje cevi, signalno trobento, 30 m vrvjo in 13 paradnimi oblekami.92 Kljub pomanjkanju opreme so se uspeli dobro organizirati in že istega leta uspeli pridobiti 52 članov.93 Kmalu po ustanovitvi so Kanalcem na pomoč priskočili gasilci iz Šoštanja, ki so društvu podarili ročno brizgalko in 80 m cevi, pojavila se je tudi potreba po motorni brizgalki. Kanalci so najprej hoteli nazaj svojo nekdanjo, ki so jo Italijani pred vojno dodelili gasilskemu društvu v Tolminu. 22. marca 1952 je Okrajna gasilska zveza v Novi Gorici društvu predala motorno brizgalko »rakovico« (moč v KS 18, 3000 obratov/min, 4-taktni motor, teža 180 kg94). Najprej so jo vozili na roke z vozom, kasneje pa z vozilom (Ford Kanada). Po nekaj letih uporabe so jo podarili gasilcem v Breginju.95 Ob 100-letnici gasilstva, leta 1963, je bila oprema: stiskalne lestve, 450 m konopljinih cevi in osebna oprema za eno desetino.96 Sčasoma se je oprema pospešeno modernizirala. V 70-ih letih so tako konopljine zamenjali za gumirane cevi. Leta 1984 je društvo imelo štiri vozila (komandno, orodni gasilski avto, specialno vozilo na prah in avtocisterno), poleg tega še posebno prikolico. Za gašenje so uporabljali 1200 m cevi (400 m tlačne cevi B in 800 m tlačne cevi C) in štiri motorne brizgalke (400–600 l, 600–800 l, 800–1200 l in eno vgrajeno na vozilo).97 Danes ima društvo osem vozil, med pomembnejšo opremo pa bi bilo potrebno izpostaviti elektro agregat (40 kW), tri motorne brizgalke in tri potopne črpalke. Orodje, s katerim razpolaga društvo, omogoča samostojno vzdrževanje in popravila gasilskih vozil.98

Vozni park

Za efektivno posredovanje ob nesrečah in požarih se je zaradi velikega območja delovanja99 pojavila potreba po vozilu. Poziv na okrajno gasilsko zvezo so poslali leta 1953. Najprej so denar za vozilo hoteli zbrati sami s prostovoljnim delom. 30–35 gasilcev bi s sekanjem dreves v Trnovskem gozdu dobilo dovolj finančnih sredstev za nakup le-tega.100 Leta 1955 je občina društvu za nakup vozila zagotovila 500.000 dinarjev in naslednje leto je društvo od kmetijske zadruge v Kanalu odkupilo kamion Ford Kanada, ki so ga zavezniki pustili po odhodu leta 1947.101 Pobudo za odkup je dal Zlatan Kovačič. Vozilo so sami predelali za gasilsko uporabo. Ford Kanada je bil 8 let edino vozilo, s katerim je društvo razpolagalo. Ob 100-letnici gasilstva, leta 1963, so dobili novo vozilo, Fiat 615, namenjeno prevozu moštva in opreme, na prikolici je imelo nameščeno motorno brizgalko. V 70-ih letih so dobili še avtocisterno TAM 2001 (letnik 1972) in orodni avto TAM 60 T5B (letnik 1977).102


_______________________
1 Kanalski sodni okraj je obsegal občine Ajbo, Anhovo, Avče, Banjšice, Bate, Deskle, Kanal, Kal nad Kanalom, Lokovec in Ročinj.
2 Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem za leto 1894, str. 44–45. Leta 1894 poleg župnije Kanal še vikariati Avče, Banjšice, Deskle, Gorenje Polje, Kal, Levpa, Lokovec, Lom, Marijino Celje, Plave, Ročinj, Srednje in Zapotok.
3 Poleg dežele Goriško-Gradiščanske še Istra in svobodno cesarsko mesto Trst z okolico.
4 Spezialortsrepertorium für das Österreichisch-Illyrische Küstenland Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, str. 7–8. Leta 1910 je imel Kanal 477 prebivalcev, Avče 512, Ročinj pa 631.
5 Lastništvo gradu se je večkrat menjalo. V 17. in 18. stoletju sta grad in posestva pripadala rodovini Rabatta, kasneje družini Coronini, Baciocchi in d'Aulps. V zaključnem obdobju so bili v njem nameščeni vojaki. Več o kanalskem gradu Sapač, Grajske stavbe v zahodni Sloveniji. Knj. 4, Brda in Zgornje Posočje, str. 103–109.
6 Krajevni leksikon Slovenije, str. 507.
7 Kmetijske in rokodelske novice, 25. 04. 1866, št. 17, str. 138.
8 Devetak, Narodna čitalnica v Kanalu (1867–1927), str. 39.
9 Ludvik Zorzut (1892–1977) je bil pesnik, narodopisec, muzealec in arhivist (prvi ravnatelj muzeja in arhiva v Novi Gorici), publicist ter planinec (PSBL, zvezek 18, str. 367–369).
10 Zorzut, Kanal ob Soči. Stoletnica kanalskih gasilcev, str. 53.
11 Prav tam, str. 54.
12 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
13 Cencič, Gasilstvo Kanal: 1878–1978, str. 14.
14 Možno je, da je bilo društvo formalno potrjeno s strani cesarsko kraljevega namestništva v Trstu šele februarja 1879.
15 Časopis Domovina - List posebno za primorske dežele, pa tudi sploh za slovenske zadeve je izhajal kot tednik med letoma 1867–1869 v Gorici.
16 Domovina, 11. 10. 1867, št. 41.
17 Časopis Soča je izhajal med letoma 1871–1915 v Gorici. Izdajal ga je liberalni politični tabor.
18 Devetak, Zgodovinski pregled kraja Ročinj v obdobju 19. in v začetku 20. stoletja, str. 5-6.
19 Soča, 06. 07. 1877, št. 27.
20 Soča, 03. 08. 1877, št. 31.
21 Soča, 10. 08. 1877, št. 32.
22 Devetak, Zgodovinski pregled kraja Ročinj v obdobju 19. in v začetku 20. stoletja, str. 6.
23 Ustni vir: Jožica Valentinčič, 21. 12. 2012.
24 Soča, 22. 02. 1878, št. 8.
25 AST, Signoria Canale, n. 1112.
26 Soča, 06. 06. 1878, št. 23.
27 Anton Križnič (1847–1926) večkratni župan in deželni poslanec Narodno napredne stranke. Poleg tega še industrialec (lastnik tovarne pohištva v Klavžah pri Podmelcu), lastnik hotela »Pri zlatem levu«, mesar, kotlar in večkratni predsednik čitalnice v Kanalu (PSBL, zvezek 19, str. 677).
28 ASGO, Capitanatto distrettuale di Gorizia, b. 15/1, d. 1185.
29 Zorzut, Kanal ob Soči. Stoletnica kanalskih gasilcev, str. 54.
31 Soča, 30. 08. 1878, št. 35.
32 Soča, 18. 02. 1881, št. 8.
33 PANG 37, Občina Kanal, t. e. 1.
34 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VII/9 n. 171.
35 Soča, 30. 12. 1881, št. 53.
36 Soča, 07. 02. 1890, št. 6.
37 Spezialortsrepertorium für das österreichisch-illyrische Küstenland : bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910, str. 7–8.
38 Ročni kažipot po Goriškem in Gradiščanskem za leto 1894 (1898, 1899, 1900, 1906, 1907, 1911).
39 Cencič, Gasilstvo Kanal 1878–1978, str. 27.
40 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VII/9 n. 171.
41 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VII/9 n. 171.
42 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VII/9 n. 171.
43 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ.VIII/2K n. 1022.
44 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ.VIII/2K n. 1025.
45 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VIII/2K n. 1024.
46 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VIII/2K n. 1024.
47 Zorzut, Kanal ob Soči. Stoletnica kanalskih gasilcev, str. 53.
48 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VIII/2K n. 1025.
49 Soča, 14. 02. 1880, št. 7.
50 Soča, 17. 07. 1885, št. 29.
51 Gorica, 16. 03. 1907, št. 22.
52 Soča, 07. 02. 1890, št. 6.
53 Zorzut, Kanal ob Soči. Stoletnica kanalskih gasilcev, str. 55.
54 ASPGO, Administrazione provinciale Gorizia, SEZ. VII/9 n. 171.
55 Soča, 05. 10. 1912, št. 114.
56 Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države: slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja, str. 238–251.
57 PANG 37, Občina Kanal t. e. 2.
58 PANG 37, Občina Kanal t. e. 2.
59 Goriška straža, 03. 05. 1922, št. 19.
60 Božič, Gasilstvo na Slovenskem do leta 1963, str. 24.
61 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 3, a. e. 55.
62 Cencič, Gasilstvo Kanal: 1878–1978, str. 18.
63 Pred letom 1927 je na Primorskem delovalo 44 gasilskih društev.
64 Božič, Gasilstvo na Slovenskem do leta 1963, str. 24.
65 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 2, a. e. 14.
66 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 2, a. e. 14.
67 Cencič, Gasilstvo Kanal: 1878–1978, str. 30.
68 Arhiv Prostovoljnega gasilskega društva Kanal, Matična knjiga Prostovoljnega gasilskega društva Kanal. V oklepajih so letnice priključitve k društvu.
69 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 1, a. e. 1.
70 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 4, a. e. 55.
71 Arhiv Prostovoljnega gasilskega društva Kanal.
72 Občina Kanal ob Soči je bila leta 1961 s komasacijo priključena občini Nova Gorica.
73 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
74 Markič, Članstvo PGD Kanal kot organizacije.
75 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 1, a. e. 1.
76 Cencič, Gasilstvo Kanal: 1878–1978, str. 22.
77 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 1, a. e. 1.
78 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
79 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 3, a. e. 55.
80 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
81 http://www.pgd-kanal.si.
82 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 3, a. e. 55.
83 Ustni vir: Stanislav Markič, 21. 10. 2012.
84 Arhiv GZNG, Poročilo za leto 1978.
85 Arhiv GZNG, Poročilo za leto 1979.
86 Ustni vir: Stanislav Markič, 21. 10. 2012.
87 Arhiv GZNG, Poročilo za leto 1979.
88 Ustni vir: Stanislav Markič, 21. 10. 2012.
89 Arhiv Prostovoljnega gasilskega društva Kanal.
90 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
91 Podatke zbral in uredil Danijel Markič.
92 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 4, a. e. 55.
93 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 4, a. e. 55.
94 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 2, a. e. 19.
95 Ustni vir: Ivan Gorjanc, 16. 10. 2012.
96 Zorzut, Kanal ob Soči. Stoletnica kanalskih gasilcev, str. 57.
97 PANG 369, Občinska gasilska zveza Nova Gorica, t. e. 25.
98 Ustni vir: Boris Čufer, 15. 04. 2013.
99 Danes (2012) spadajo pod območje delovanja PGD Kanal krajevne skupnosti Anhovo–Deskle, Kambreško, Kanal, Lig in Ročinj–Doblar, skupaj 4801 prebivalec. Pod okrilje PGD Avče spadajo krajevne skupnosti Avče, Kal nad Kanalom in Levpa, skupaj 882 prebivalcev (povzel po SURS Danijel Markič).
100 PANG 953, Okrajna gasilska zveza Gorica, t. e. 3, a. e. 55.
101 PANG 369, Občinska gasilska zveza Nova Gorica, t. e. 31.
102 PANG 369, Občinska gasilska zveza Nova Gorica, t. e. 14.


Prejšnja zgodovina po Miroslavu Cenciču, Gasilstvo Kanal 1878-1978.

METEO.SI  graficni-prikaz-spin
Vreme Windy SPIN POŽARNA OGROŽENOST

NIČ VAS NE STANE, DA STE DOBRODELNI!
Izpolnite zahtevek za namenitev dela dohodnine in nam namenite 1,0% le-te. Takšna donacija vas nič ne stane, saj gre ta odstotek sicer v državni proračun.
Obrazec "Zahteva za namenitev dela dohodnine".
Navodila za aplikacijo eDavki (Android in IOS).