Organizacijska struktura in delovanje kanalskih gasilcev

Članstvo

Če je pred drugo svetovno vojno v društvu delovalo 20 gasilcev, so se razmere po njej spremenile in društvo se je kadrovsko močno razširilo. K temu je veliko pripomogla ustanovitev ženske, pionirske in mladinske skupine. Slednja je bila že prvo leto delovanja pohvaljena za dobro organiziranost po desetinah.⁷⁵ Leta 1951 sta šla na trimesečno usposabljanje v gasilsko šolo Medvode Ivan Gorjanc in Bogdan Berlot. Slednji je tudi prevzel mesto poveljnika. S tem se je pričela sistematična vzgoja kadrov in že naslednje leto so dobili prve izprašane gasilce v Kanalu.⁷⁶ Leta 1955 je bilo gasilsko društvo v Kanalu med tremi strokovno najboljšimi in največjimi na Goriškem (od 28 društev). Zasluge za to so šle starejšim kanalskim gasilcem, ki so s svojimi izkušnjami pomembno pripomogli k uspešnemu delovanju in aktivni udeležbi mladincev in žensk.⁷⁷ Dobra pripravljenost in organiziranost se je kazala tudi v praksi. Društvo je namreč dosegalo visoke uvrstitve in nagrade na gasilskih tekmovanjih. Poleg tega se je udeleževalo vsakoletnih usposabljanj in vaj z ostalimi gasilskimi društvi po Sloveniji in z obmejnimi društvi na italijanski strani.⁷⁸

Gasilska tradicija se je razširila in postajala vse bolj vpeta v širši prostor. Poleg obilice prostovoljnega dela so sodelovali tudi z drugimi društvi na Kanalskem. Skozi celotno povojno obdobje delovanja je društvo velik pomen dajalo vključevanju in usposabljanju mladine, tako dečkov kot deklic. Delež mladih, med katerimi je marsikateri nadaljeval svojo gasilsko pot tudi kot član, je v nekaterih obdobjih presegel polovico celotnega članstva. Tudi danes mladi predstavljajo dobro tretjino vseh članov, saj društvo med drugim prireja tudi vsakoletne predstavitve v krajih in obeh šolah (Kanal, Deskle), s katerimi privablja nove člane.

V prvem popisu članov, januarja 1951, je bilo registriranih 50 gasilcev, od tega 31 članov, 8 mladincev, 1 mladinka in 10 ostalih članov.⁷⁹ Število članov je s časom naraščalo in ob 100-letnici društva preseglo številko 160. Poleg povečanja števila se je sčasoma izboljševala, razširila in modernizirala usposobljenost članov (več o članstvu v poglavju statistika članstva).

Društvo je bilo deležno številnih pohval za količino prostovoljnega dela, ki so ga opravili, ter vključevanja mladine in žensk. Poleg gasilskega društva v Črnem vrhu je bilo prvo, kjer je delovala ženska mladinska desetina, ki jo je leta 1953 izuril Anton Pušnar. V drugi polovici 70-ih let je bila ženska desetina pod vodstvom Ivana Gorjanca za nekaj let ponovno obnovljena. Danes na pobudo predsednika Borisa Čuferja, da se intenzivneje vključi ženske pripadnice v gasilstvo, delujeta dve ženski desetini, ki uspešno predstavljata društvo in dosegata dobre rezultate tudi na tekmovanjih.⁸⁰

Organe društva v letu 2013 sestavljajo:

•             11-člansko predsedstvo, ki ga vodi predsednik društva. Predsedstvo upravlja z delovanjem društva v obdobju med zboroma članov.

•             3-članski nadzorni odbor, ki spremlja in nadzira finančno materialno poslovanje društva in izvajanje sklepov zbora članov.

•             3-članska disciplinska komisija, ki odloča o disciplinskih prekrških in drugih sporih ter izreka ukrepe.

Predsedstvo leta 2013 sestavljajo:⁸¹

- Predsednik: Boris Čufer

- Podpredsednik: Igor Komac

- Tajnik: Klara Škodnik

- Poveljnik: Gregor Berlot

- Namestnik poveljnika: Andrej Ponikvar

- Podpoveljnik: Andi Simčič

- Predstavnik informatike: Danijel Markič

- Predstavnik za delo z ženami: Tanja Markič

- Predstavnik za delo z mladino: Anton Cotič

- Predstavnik veteranov: Ivan Gorjanc

- Predstavnik mladih: Matic Zimic

Poveljstvo leta 2013 sestavljajo:

- Poveljnik: Gregor Berlot

- Namestnik poveljnika: Andrej Ponikvar

- Podpoveljnik: Andi Simčič

- Pomočnik poveljnika za zaščito dihal: Boris Čufer

- Pomočnik poveljnika za radijske zveze: Tomaž Mugerli

- Pomočnik poveljnika za prvo pomoč: Romina Škodnik

- Orodjar: Igor Komac

- Glavni strojnik: Danijel Markič

Gasilski dom

Gasilci so se po vojni vrnili v spodnje prostore občinske zgradbe. Sredi 50-ih let so na strehi stavbe namestili električno sireno, še vedno pa je na požare opozarjalo tudi zvonjenje iz zvonika. Med letoma 1952 in 1953 so s prostovoljnim delom za občinsko zgradbo uredili plesni park.⁸² Ta je bil namenjen različnim proslavam in tombolam vsako leto 15. avgusta, dobiček od prodaje vstopnic pa so porabili za nakup nove opreme in materiala. Gasilski dom so leta 1974 obnovili in mu dodali nove prostore za društveno dejavnost. Vozila so bila nameščena ob današnji trgovini v Kanalu.⁸³ Prostore in okolico so še dodatno uredili z delovnimi akcijami ob obletnici društva leta 1978.

Vseeno pa se je z modernizacijo, širitvijo voznega parka in opreme že ob koncu 70-ih let pojavila ideja o izgradnji samostojnega, modernega gasilskega doma. Ideja se je pojavila ob praznovanju obletnice, k sodelovanju so bili povabljeni še krajevna skupnost, družbenopolitične organizacije in društva iz Kanala, gasilske zveze in novogoriške občine.⁸⁴ Gradbeni odbor za gradnjo gasilskega doma je bil imenovan 5. maja 1979. Tri mesece kasneje, 11. julija, so si člani odbora razdelili funkcije in  imenovali štiri komisije:⁸⁵

Tehnična komisija:

- Ivan Črnilogar, predsednik

- Ivan Gorjanc, namestnik predsednika

- Viktor Volk

- Mitjan Vidmar

- Ljudmila Drašček

- Ivo Hvalica

- Stanko Bucik

- Anton Pušnar

- Bruno Pavšič

Politična komisija:

- Stane Jurca, predsednik

- Andrej Berlot, namestnik predsednika

- Edvard Stanič

- Ivan Gorjanc

- Viktor Volk

Finančna komisija:

- Andrej Berlot, predsednik

- Viktor Volk, namestnik predsednika

- Zoran Zorzut

- Emil Hvalica

- Edvard Stanič

- Stane Jurca

- Vida Bucik

Administrativna komisija:

- Edvard Stanič, predsednik

- Mitjan Vidmar, namestnik predsednika

- Emil Hvalica

- Stane Jurca

- Ivan Gorjanc

Za lokacijo je bil najprej predviden prostor med današnjo trgovino z živili in župniščem. Zamišljeno je bilo, da bi v novi stavbi delovala tako gasilski (spodaj) kot kulturni (zgoraj) dom.⁸⁶ Za gasilski del je bilo v planu za leta 1981–1985 predvidenih 400 milijonov dinarjev, ker pa je za kulturni del zmanjkalo denarja, so morali lokacijo spremeniti. V program so vključili tudi izgradnjo kegljišča in balinišča.⁸⁷ Današnje mesto je predlagal takratni orodjar Stanislav Markič.⁸⁸ Temu so nasprotovali okoliški prebivalci, ki so januarja 1983 predlagali, da se dom preseli severno od osnovne šole (»Pod Lurdom«). Društvo je pritožbo demantiralo s tem, da mora biti lokacija gasilskega doma v središču Kanala, do koder bi imeli gasilci najkrajšo pot. Poleg tega pa so argumentirali še z dejstvom, da bo dom uporabljen tudi kot družbeno središče, ki bo v korist čim širšemu krogu krajanov. Poudarili so tudi, da bodo z izgradnjo doma obenem sanirali še hudournik, kar bi omogočilo nove obdelovalne površine.⁸⁹ Gradnja se je pričela poleti 1985, dom pa je bil zgrajen v 100-ih dneh. Med selitvijo v nove prostore je 28. novembra izbruhnil požar v Anhovem, tako da so gasilci na gašenje peljali tudi opremo prostora, med drugim veliko sliko maršala Tita.⁹⁰ Slavnostna otvoritev je potekala 30. novembra 1985, ob bogatem programu, ki je trajal cel teden. Od izgradnje pa do danes je bil dom deležen številnih razširitev, izboljšav in nadgradenj opreme.

Pomembnejši mejniki v izgradnji doma:⁹¹

PGD Kanal ima danes na voljo naslednje prostore:

- več pisarn,

- veliko sejno sobo,

- malo sejno sobo,

- malo kuhinjo,

- garaže v domu,

- montažne garaže,

- delavnico,

- sušilnico,

- komandni pult,

- garderobo,

- prostor za potapljače,

- prostor za zrak,

- stolp,

- montažno barako,

- pralnico

- razne skladiščne prostore,

- parkirni in vadbeni prostor za gasilskim domom.

Oprema

Začetki delovanja so bili težki. Društvo je namreč moralo začeti iz ničesar, saj so Italijani pred vojno pobrali večino opreme. Leta 1950 je društvo tako razpolagalo le z ročno brizgalko, 250 m cevi (150 m nove, 100 m stare), dvokolesnim vozom za navijanje cevi, signalno trobento, 30 m vrvjo in 13 paradnimi oblekami.⁹² Kljub pomanjkanju opreme so se uspeli dobro organizirati in že istega leta uspeli pridobiti 52 članov.⁹³ Kmalu po ustanovitvi so Kanalcem na pomoč priskočili gasilci iz Šoštanja, ki so društvu podarili ročno brizgalko in 80 m cevi, pojavila se je tudi potreba po motorni brizgalki. Kanalci so najprej hoteli nazaj svojo nekdanjo, ki so jo Italijani pred vojno dodelili gasilskemu društvu v Tolminu. 22. marca 1952 je Okrajna gasilska zveza v Novi Gorici društvu predala motorno brizgalko »rakovico« (moč v KS 18, 3000 obratov/min, 4-taktni motor, teža 180 kg⁹⁴). Najprej so jo vozili na roke z vozom, kasneje pa z vozilom (Ford Kanada). Po nekaj letih uporabe so jo podarili gasilcem v Breginju.⁹⁵ Ob 100-letnici gasilstva, leta 1963, je bila oprema: stiskalne lestve, 450 m konopljinih cevi in osebna oprema za eno desetino.⁹⁶ Sčasoma se je oprema pospešeno modernizirala. V 70-ih letih so tako konopljine zamenjali za gumirane cevi. Leta 1984 je društvo imelo štiri vozila (komandno, orodni gasilski avto, specialno vozilo na prah in avtocisterno), poleg tega še posebno prikolico. Za gašenje so uporabljali 1200 m cevi (400 m tlačne cevi B in 800 m tlačne cevi C) in štiri motorne brizgalke (400–600 l, 600–800 l, 800–1200 l in eno vgrajeno na vozilo).⁹⁷ Danes ima društvo osem vozil, med pomembnejšo opremo pa bi bilo potrebno izpostaviti elektro agregat (40 kW), tri motorne brizgalke in tri potopne črpalke. Orodje, s katerim razpolaga društvo, omogoča samostojno vzdrževanje in popravila gasilskih vozil.⁹⁸

Vozni park

Za efektivno posredovanje ob nesrečah in požarih se je zaradi velikega območja delovanja⁹⁹ pojavila potreba po vozilu. Poziv na okrajno gasilsko zvezo so poslali leta 1953. Najprej so denar za vozilo hoteli zbrati sami s prostovoljnim delom. 30–35 gasilcev bi s sekanjem dreves v Trnovskem gozdu dobilo dovolj finančnih sredstev za nakup le-tega.¹⁰⁰ Leta 1955 je občina društvu za nakup vozila zagotovila 500.000 dinarjev in naslednje leto je društvo od kmetijske zadruge v Kanalu odkupilo kamion Ford Kanada, ki so ga zavezniki pustili po odhodu leta 1947.¹⁰¹ Pobudo za odkup je dal Zlatan Kovačič. Vozilo so sami predelali za gasilsko uporabo. Ford Kanada je bil 8 let edino vozilo, s katerim je društvo razpolagalo. Ob 100-letnici gasilstva, leta 1963, so dobili novo vozilo, Fiat 615, namenjeno prevozu moštva in opreme, na prikolici je imelo nameščeno motorno brizgalko. V 70-ih letih so dobili še avtocisterno TAM 2001 (letnik 1972) in orodni avto TAM 60 T5B (letnik 1977).¹⁰²