Prostovoljno gasilsko društvo

Ustanovitev društva

Zaradi dogodkov v letu 1876 in 1877, predvsem požara v Ročinju, se je kanalska občina februarja 1878 odločila organizirati »prepotrebno gasilsko stražo, katera bi ne koristila samo našem tržiču, ampak tudi sosednim vasem«. Poleg kanalske so idejo podprle tudi druge občine okraja in premožni posestniki. Do konca meseca se je na poziv oglasilo 10 mož, ki so takoj pričeli s pripravami. Na koncu so še zapisali: »Vsaka stvar je v začetku težka, a s pogumom in resno voljo se vse premaga«.²⁴ Spomladi 1878 je društvo na Dunaj, v pisarno predsedstva cesarskega namestništva (Statthalterei-Praesidium), naslovilo prošnjo za denarno podporo. V prošnji, ki so jo obravnavali 19. maja, je društvo zapisalo, da je Kanal pomembna prometna postaja na Koroški državni cesti, kjer je možnost požarov zaradi številnih obrtnih obratov in delavnic velika. Izpostavili so, da požarna straža iz Gorice zaradi oddaljenosti ne more zagotavljati požarne varnosti. Kot primer so navedli požar v Ročinju, leta 1877, ko so goriški gasilci prišli prepozno in ob tem dodali, da bi požarna straža v Kanalu lahko veliko več naredila. Cesarsko namestništvo je prošnjo poslalo cesarju Francu Jožefu I., ki je društvu 28. maja, iz osebnega fonda namenil 100 goldinarjev.²⁵ Cesarjeva gesta je bila zabeležena tudi v časopisu Soča.²⁶ 16. januarja 1879 je poveljnik društva Anton Križnič²⁷ preko občine poslal pet izvodov statuta na cesarsko-kraljevo namestništvo v Trst, ki ga je naslednji mesec z odlokom 1309 potrdilo, kar je pomenilo formalno registracijo društva.²⁸ Za zaščitnika si je društvo izbralo sv. Florjana in ob njegovem godu vsako leto pripravilo praznovanje in pogostitev.²⁹

Delovanje društva

Na praznovanju ob cesarjevem rojstnem dnevu, 18. avgusta 1878, je »naša prostovoljna požarna straža v svojej jako okusni opravi prvikrat javno nastopila. Vsem se je dopadlo, kako so se vrli stražniki vojaško obnašali.«³¹ Skozi celotno obdobje Avstro-Ogrske so gasilci sodelovali na različnih manifestacijah in prireditvah (Sveti Florijan, cesarjevi rojstni dnevi, prireditve kanalske čitalnice, poroka prestolonaslednika Rudolfa ...) v Kanalu in drugod po Goriški. Veliko so jih pripravili tudi sami, z namenom financiranja delovanja in nakupu opreme. »Ples, kterega je 12 febr. (1881) tukajšnja prostovoljna požarna bramba priredila, bil je, kar se da sijajen. Sviral je septet goriške mestne godbe, dvorana je bila prav prijetno z velikimi zrcali, gasilnim orodjem in pripravo z diplomom društvenikov, grbi itd. olepšana; duša cele veselice pa so bita naša dekleta v zelo krasnih in okusnih toaletah. Šaljiva loterija med počitkom je zbudila mnogo smeha, tudi pevci so se oglasili ter zapeli nekaj lepih pesmi.«³² Letno je društvu sredstva namenjala občina Kanal (100 kron), občasno pa tudi dežela Goriška-Gradiščanska (ca. 500 kron). Poveljnik je vsako leto od občine dobil še dodatnih 50 kron nagrade.³³ Podpora, ki so jo dobili od občine, ni zadoščala za normalno delovanje. »Kanalska požarna straža je prostovoljna, tedaj navezana sama nase. Res je sicer, da jej  prispeva občina letnih 100 kron. S tem pa si ne more omisliti niti skrajno potrebnega orodja.«³⁴ Zaradi tega so večkrat poslali prošnjo za finančno pomoč deželnemu odboru v Gorici. Dodatno so o razmerah opozarjali tudi v časopisnih člankih. Leta 1881 so v Soči zapisali: »Upati je tudi, da naše slavno županstvo bode, kakor do sedaj  tudi zanaprej, na vso moč skrbelo in podpiralo to jako potrebno društvo, da mu da napraviti potrebnega orodja, da ga bo z veseljem in pogumom rabilo, kadar bo treba.«³⁵ Devet let kasneje so ob požaru v Logeh opozorili, da »ne žrtvujejo izvzemši Kanalske (občine op. p.), nič za obstanek te straže. Mislim, da bi moralo županstvo Kanalsko nekaj več a ravno tako tudi Ročinjsko, Avško, Anhovsko in Deskelsko županstvo z majhnim letnim doneskom poskrbeti za orodje, obleko in tudi za stražnike. Kajti veliko posestnikov le ni zavarovanih in tudi tistim, ki so zavarovani, se vsa škoda nikoli ne povrne. Torej požara se je treba vselej bati, in zato je požarna straža neobhodno potrebna.«³⁶ Območje delovanja je obsegalo sodni okraj Kanal - občine Ajba, Anhovo, Avče, Banjšice, Bate, Deskle, Kal, Kanal, Lokovec in Ročinj, kar je znašalo skupaj 209,35 km² in je leta 1910 obsegalo 13.024 prebivalcev.³⁷ Pri posredovanju so velikokrat pomagali še žandarji ali vojaki, ki so bili občasno nameščeni v kanalski vojašnici, pa tudi ostali domačini.

Vodstvo so predstavljali predsednik, podpredsednik, tajnik in blagajnik. Ob ustanovitvi se omenja 10 gasilcev, do leta 1915 pa se je število gibalo okoli 15.³⁸ Po vsej verjetnosti so bili to le operativni gasilci, v celoti pa je društvo imelo več članov in podpornikov.³⁹ Ob koncu 19. stoletja društvo nekaj let zaradi pomanjkanja članov ni delovalo in je bilo ponovno obnovljeno leta 1898.⁴⁰

Oprema

Opremo je financiralo goriško glavarstvo. V popisu opreme leta 1898 so med drugim navedene skladne lestve, 40 m cevi, štiri obleke za ogenj in brizgalnica na dveh kolesih.⁴¹ Do leta 1906 so imeli eno brizgalko, ki pa je bila pretežka za prevoz in uporabo v višje ležečih predelih. Tako so že leta 1899 opozorili, da je gašenje z njo na Kanalskem vrhu, Nekovem in drugih hribovskih krajih nemogoče ter zaprosili deželni obor za financiranje nakupa nove, manjše brizgalnice.⁴² Deželni odbor je prošnjo potrdil, a je bilo potrebno nadaljnjih sedem let in več pošiljati prošnje za realizacijo projekta. Novo, manjšo brizgalko so naročili oktobra 1906 pri podjetju K. k. privat Feuerspritzen-, Pumpen-und Maschinenfabrik, znanega izdelovalca gasilskih pripomočkov Reginalda Czermacka iz Teplic na Češkem. Cena je bila 1656 kron, a je društvo preko deželnega odbora plačalo le 500 kron. Zaradi slabega finančnega stanja in pomanjkanja sredstev društvo ni bilo sposobno samo zagotoviti odplačila. Prišlo je celo tako daleč, da je društvu v naslednjih štirih letih dvakrat grozila dražba. Podjetje Czermack je vložilo zahtevo po rubežu vseh premičnin. Prvo dražbo je preprečil deželni odbor s plačilom 800 kron, pri drugi pa je bilo društvo za pokritje preostalih 642 kron prisiljeno vzeti kredit, ki ga je kasneje tudi pokril deželni odbor.⁴³ Leta 1914 so brizgalko dali v popravilo in hkrati zanjo pripravili poseben voz z dvigalko v vrednosti 300 kron.⁴⁴ Drugi večji nakup so bile dvigalno-strojne lestve, ki jih je društvo dobilo leta 1911. Prošnjo za finančno podporo so utemeljili s tem, da Kanal nima niti ene primerne lestve in da bi bilo gašenje požara v večnadstropnih hišah nemogoče, »gledati bi mogli od daleč in pustiti hišo, da bi se popolnoma upepelila«.⁴⁵ Opozorili so tudi na prihod 500 vojakov, ki so se naselili v tri vojašnice, a s seboj niso prinesli nobene gasilske opreme. Društvo se je odločilo za nakup lestve model Eulau pri podjetju Union Wien I. Maschineleiter, za ceno 689 kron.⁴⁶ Brizgalne in lestve so spočetka hranili v veži župnišča, pozneje pa skupaj z delovnim orodjem in oblekami v spodnjih prostorih občinske hiše.⁴⁷ Društvo je bilo velikokrat v rdečih številkah in odvisno od pomoči dežele, finančne težave so reševali tudi s kreditiranjem pri premožnejših domačinih ali pa so člani sami prispevali k nakupu in vzdrževanju opreme.

Popis predvojnega premoženja, naveden v prošnji za povrnitev povojne škode leta 1920 (na prvi strani popisa se za ustanovitev društva navaja leto 1876):⁴⁸

Intervencije

Uničujoči požari, kot je bil ročinjski, se v obdobju do prve svetovne vojne niso ponovili. Večji so bili požari v Avčah 1880⁴⁹, v Bodrežu 1885⁵⁰ in 1907⁵¹ ter v Logeh 1890.  „V soboto 1. t m. po 4. p. p. je nastal ogenj na hlevu Prešernovem v Logeh. Zgorel mu je cel in tudi hiša je še precej poškodovana. Škode ima 1370 gl. Ker je pa bil baje na hlevu le za 400 gl. in na hiši za 600 gl. zavarovan, dobil bo, kaker sem slišal, le 370 gl. odškodnine. Zgorel je pa tudi hlev mlinarju Žbogarju. Tudi ta ima več nego 1000 gl. škode in trpeti jo bo moral sam, ker ni bil zavarovan. Namen tega sporočila pa je posebno omeniti Kanalsko prostovoljno požarno stražo. Pa odkritosrčno povem, da ne vem, kaj bi rekel, ker naj bi jih še tako pohvalil je vse premalo. Komaj se je v Kanalu zvedelo, da v 3/4 ure oddaljenih Logeh gori, je bila požarna straža z brizgo, katerej je predstojnik straže, g. Anton Križnič, lastna dva konja vpregel, vže na poti. Da v kratkem povem, te streže zasluga je, ako sta le dva hleva zgorela, in ne cela vas. Posebnega priznanja pa so vredni: predstojnik g. Ant. Križnič, A. Kofol, P. Sovič in A. Valentinčič. Zasluga je tem veča,  ker je straža prostovoljna, ker so stražniki večinoma vbogi rokodelci, ki svoje življenje v nevarnost postavijo, ne vedė, ali bo jim kdo vsaj obleko, katero pri takem delu pokvarijo, odškodoval. Tudi obnašanje c. k. žandarmerije je bilo pri tej priliki po vsem prav hvalevredno. Občinarji iz Bodreža, Avč in Ročinja so tudi pokazali pravo krščansko ljubezen do bližnega.“⁵² Med večje požare je spadal še požig tovarne svile v Kanalu leta 1908.⁵³

V požaru leta 1891 je bil poškodovan gasilec Anton Kofol in je kasneje zaradi posledic umrl. Proti požaru je bila zavarovanih večina stavb, v največji meri pri zavarovalnici Slavija iz Prage ali Generali iz Trsta.⁵⁴

En pomembnejših dogodkov v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno je bila podelitev odlikovanja Petru Vugi, dne 22. septembra 1912. Le-to mu je podelil cesarski namestnik v Trstu za 25 let delovanja v društvu. Kanal je odlikovancu priredil veliko slavnost; »Udeležil se je slavnosti občinski svet, na čelu g. župana - koji je, tudi ustanovitelj navedenega društva - uradništvo tuk. sodnije in davkarije, deputacija častniškega zbora tuk. 7 lovskega bataljona in zastopništvo vseh drugih oblastev in društev. Slavnost se je vršila v najlepšem redu. Poveljnik požarne straže g. Ivančič je predstavil slavljenca g. Petra Vuga g. županu, kateri je pripel slavljencu v navzočnosti mnogoštevilnega občinstva po kratkem jedernatem nagovoru na trgu častno kolajno. Po slavnosti je zasvirala godba cesarsko pesem. Po končanem odlikovanju je odkorakal ob zvokih godbe oddelek požarne straže v spremstvu obilega občinstva v stražarnico, kjer se je razkazovalo različno orodje gasilnega društva.«⁵⁵