Prostovoljna gasilska straža

Vprašanje letnice 1863

Prostovoljno gasilsko društvo ali straža je bilo po vsej verjetnosti registrirano leta 1878, a začetki gasilstva v Kanalu segajo že v leto 1863. O začetkih, po pregledu arhivskega gradiva, ni veliko podatkov. Ludvik Zorzut⁹, ki je prvi pisal o društvu v publikaciji Kanal ob Soči, v delu Stoletnica kanalskih gasilcev, ki je izšlo leta 1963, je do te letnice prišel na podlagi ustnih virov. »V Kanalu so pred sto leti, leta 1863, slovesno ustanovili požarno stražo, predhodnico prostovoljnega gasilskega društva, ki so ji položili temelj samostojne gasilske ustanove. Občina ji je botrovala in ji prepustila prostovoljni značaj, kakor so v resnici bili prvi požarniki, dejansko tudi prvi prostovoljni gasilci v Kanalu.«¹⁰ Kot razlog za ustanovitev gasilcev navaja nevarnost požara zaradi številnih obrtniških obratov in tovarne svile. Zorzut opozori, da njegovo delo ne temelji na arhivskih ali zapisanih virih, ampak le na podlagi ustnih virov in iz ljudskega izročila¹¹. To je tudi razlog za nekatere napačne navedbe datumov dogodkov iz starejšega obdobja.

Kanalu so v 60. letih prejšnjega stoletja odvzeli mesto najstarejšega gasilskega društva na Slovenskem in ta naziv dodelili društvu v Metliki, ki je bilo ustanovljeno leta 1865. Po pričevanju nekdanjih, danes že pokojnih kanalskih gasilcev, so v Beogradu naročili postaviti gasilski muzej v najstarejšem društvu v vsaki od republik. Ker je bila letnica 1863 pri kanalskem društvu zavrnjena, je muzej tako dobilo društvu v Metliki. Glavni razlog za zavrnitev naj bi bila bližina meje z Italijo.¹² Tako so leta 1978 ponovno obeležili 100. obletnico - tokrat društva.

Ob praznovanju stoletnice gasilskega društva je izšla brošura Gasilstvo Kanal 1878–1978, avtorja Miroslava Cenciča, ki podobno kot Zorzut, opozori na uničenje virov med prvo svetovno vojno. Za letnico 1878, ki je navedena v Ročnem kažipotu po goriško-gradiščanski iz leta 1894, piše, da je samo okvirna, ker za razliko od drugih navedenih društev za Kanal, ni točno določenega datuma, kar bi lahko pomenilo, da je društvo starejšega nastanka. Poleg tega je mnenja, da bi lahko naziv Požarna straža, ki so ga uporabljali tudi po letu 1878, veljal kot ime društva in bi to lahko pomenilo, da je bilo starejšega nastanka. Ob tem piše, da »kanalski veterani (…) po ustnih izročilih svojih prednikov trdijo, da je imela njihova požarna straža značaj društva že od vsega začetka.«¹³ Za starejše obdobje je Cencič v veliki meri povzel Zorzutovo brošuro in dodal nove podatke.

Po pregledu arhivskih virov v Gorici (Archivio di Stato, Archivio storico provinciale in Archivio Arcidiocesi), Novi Gorici (Pokrajinski arhiv in arhiv gasilske zveze) in Trstu (Archivio di Stato) ter časopisnih virov (Domovina, Edinost, Gorica, Goriška straža, Kmetijsko rokodelske novice in Soča) letnice 1863 ni bilo mogoče ne potrditi ne zanikati. Ob pregledu dostopnih virov in podatkov tudi ni bilo možno določiti točnega datuma ustanovitve društva.¹⁴

Omembe pred letom 1878

Najstarejša najdena omemba, ki bi lahko bila povezana s kanalskimi gasilci, je članek, objavljen v časopisu Domovina¹⁵, dne 11. oktobra 1867. V članku o požaru v Avčah, 28. septembra 1867, piše, da se je pri gašenju požara odlikoval Tomaž Graf, okrajni uradnik iz Kanala. V velikem požaru je zgorelo 15 stavb, 12 družin je izgubilo streho nad glavo, škoda pa je bila ocenjena na 15.000 goldinarjev.¹⁶ Naslednja omemba sledi šele 29. oktobra 1876 v časopisu Soča¹⁷. Na ta dan je zvečer izbruhnil požar v Ročinju. Pogorelo je več hlevov in skednjev, poleg tega pa še veliko krme, poljskih pridelkov, kmetijskega orodja in živine. Požar se je hitro širil, a se je zaradi vetra obrnil stran od vasi, kar je preprečilo hujšo škodo. Domačinom so pri gašenju na pomoč priskočili prebivalci sosednjih krajev: Ajbe, Avč, Doblarja in Kanala, pri slednjih se posebej omenjajo žandarji in finančni stražniki. Škoda je bila velika, poleg tega večina oškodovanih ni bila zavarovanih.¹⁸

Naslednje leto je bilo ključno za ustanovitev in registracijo društva. Poleti 1877 je v razmahu dveh mesecev zagorelo kar štirikrat. Najprej je 30. junija zagorel hlev pri Francu Ipavcu v Gorenji vasi. Na požar so opozorili zvonovi kanalske cerkve, gasilci pa so z brizgalko (prva omemba) uspeli ogenj omejiti, da se ni razširil na sosednje hiše.¹⁹ Naslednji mesec, 23. julija, je zagorela hiša v Anhovem. Prebivalci so si za gašenje pomagali z vodo iz Soče in uspeli požar pogasiti po več urah.²⁰ Tretji požar je izbruhnil v Kanalu, 31. julija, v Kocijančičevi hiši, a ni povzročil večje materialne škode.²¹ V noči s 27. na 28. avgust je ponovno zagorelo v Ročinju. Do požara je prišlo zaradi prevrnjene petrolejke v hlevu, ogenj pa se je zaradi močnega vetra razširil na sosednja gospodarska poslopja in stanovanjske hiše, ki so bile še vedno večinoma krite s slamo. Gasili so domačini, prebivalci sosednjih krajev in gasilci iz Kanala, poslali pa so tudi po gasilce iz Gorice, ki pa so prišli prepozno. Do tal je pogorelo 28 hiš in 34 gospodarskih poslopij (hlevov, skednjev, senikov). Smrtnih žrtev ni bilo, je pa 224 ljudi ostalo brez strehe nad glavo in premoženja. Škoda naj bi znašala med 40.000 in 50.000 goldinarjev. V vasi je nastopila huda kriza, zato je bila za prizadete v požaru organizirana obsežna pomoč. K pomoči je pozvalo tako slovensko kot italijansko časopisje. Več društev (Goriška čitalnica, Sloga, čitalnica v Kanalu, Slavec, Gimnastica, Goriško telovadno društvo) je poslalo denarno pomoč ali pa je organiziralo koncerte in prireditve, na katerih so zbirali sredstva. Finančno pomoč so med drugimi prispevali tudi deželni zbor in grof Gyulay, goriški nadškof Andrej Gollmayr, goriški župan Giuseppe Deperis, člani družine Ritter, deželni glavar Franc Rechbach pa je prošnjo za pomoč poslal tudi cesarici Mariji Ani Savojski (vdovi cesarja Ferdinanda I.) v Prago in cesarju Francu Jožefu I., ki se je na prošnjo odzval ter vasi poslal 1000 goldinarjev. Po požaru je občina zaposlila posebnega nočnega obhodnika, ki je skrbel, da ne bi znova prišlo do podobnih nesreč. Požara sta v Ročinju povzročila veliko materialne škode in socialno krizo.²² Nočnega obhodnika je imel pred prvo svetovno vojno tudi Kanal.²³